Urbana?

Pa jo imam tudi jst. Urbano, kartico, vesoljsko čudo…kakor komu drago.

Načeloma mi je zadeva všeč.  Imaš kartico (sama uporabljam kartico, ki je nadomestila žeton), jo nafilaš in se voziš….po 90 minutni tarifi.

Vse lepo ina prav. Sem pa imela čast v enem samem tednu spoznati ves blišč in bedo tele pogruntavščine.

1. Kako se lahko gre LPP uvajat Urbano, urbanomati sami, se pravi avtomati za polnit to čudo, pa so raztroseni po centru Ljubljane, da se spotikaš ob njih, kaj pa periferija???? Nema urbanomata. Nikjer. Nič. Niente. Nobenga. Tako se jaz znajdem ob pol sedmih zjutraj v Črnučah s prazno kartico. Kaj pa zdej? Sem kupila žeton. Kaj pa, ko žetonov ne bo več sploh? Bom šla peš do Ljubljane?  Bo Zoki še postavljal urbanomate…. ja enkrat menda že, vmes pa peš ali na štop…

2. 7 zjutraj, vstopam na končni postaji št. 14 v Savljah. Piiiipiiiip napolnite kartico. Jebela cesta, pa ne, da sem tako hitro porabila dobroimetje? Šofer me gleda, ja, kar pejte gor, sam če bo kontrola, ne vem, bo problem. Vržem kovanček v škatlo. Kaj pa, ko škatel ne bo več sploh? Nič več everčka…pa prazna kartica? Bom šla peš do centra Ljubljane? Ja, tudi tu urbanomata nema. In glede na to, da postaja že sama po sebi ni kaj prida frekventna, dvomim, da tudi bo.  Kot še marsikje drugje. Ja, veste, ko se bo dalo plačat z Moneto, bo pa fajn. A dejte ga no srat. Povejte mamci, ki bo šla zjutraj na plac po solato nej z Moneto plača. Še jaz nimam niti najmanjšega namena karkoli plačevat z Moneto, kaj šele mamke…. dejte no bit resni.

Javane storitve, posebno javni prevoz, bi morale biti enako dostopne vsem. Tehnološkim frikom, turistom, mamam, ki gredo po solato. Vtaknite si svoje monete nekam in če že uvajate neke plačilne kartice, bodite prijazni vsaj do starejših, turistov in ne- Ljubljančanov,  ki silom prilike pridejo v mesto in jim še precej časa ne bo nič jasno, kako se peljat s trolo. Ko jih bo šofer parkrat izbacil iz vozila in bodo v trafiki kupili to vražjo kartico in doktorirali na urbanomatih (ja, tudi mojo kartico nekam dolgo zaključuje in me je vsakič strah, da mi bo enostavno požrlo denar) bo njihovega obiska v Ljubljani že konec. Da o bogih turistih ne razmišljam, jim itak ne bo nič jasno.

Res ne vem, zakaj pri Zokiju, ne morete obdržati vsaj plačila z gotovino. Tista škatla pri šoferju čisto nobenega ne moti, bi pa rešila marsikoga iz zadrege, ko na troli ugotovi, da ima prazno kartico ali da jo je celo pozabil.

Moneta?

…no comment..

Torej, Urbana, za ali proti? Za, vendar s korenitimi popravki sistema.

Tako nekako…no comment needed

Seb, my dear, I love you.

Res. Po enourni seansi, ko sem se mu zjokala v telefon, da ne morem več, da imam vsega dost in da grem sama seb na Organ in da rabim dopust, mi je rekel : “Bejba, veš kje so ključi, pejd.” Jah, pa sem šla. Na avion in v moj najdražji Amsterdam.  In moj začuda ni imel nič proti.

Seb je zakon. Najbolj odštekan glasbeni producent na svetu. In najboljši prijatelj, ki si ga človek lahko želi. Pa še stanovanje v Amsterdamu ima.

In stanovanje je moje za cel teden. Totalno odštekano stanovanje. Polno starinskega pohištva, ki ga obožujem, slik in druge stare šare na drugi strani pa polno hi-tech opreme, da samo gledaš. Tv, ki deluje na glasovni ukaz? Ne me vprašat, koliko je stalo to čudo, ampak je pa zakon.

Seveda sem najprej poklicala mojo najdražjo v Rotterdam in čez par uric je bila pri meni, skuhali sva največji lonec pašte in jo pridno zalivali z vinčkom. Na Sebovem starinskem kavču. No worries, nič nisva polili. Pa v lajf po mestu… na kavico in šoping in na večerjo v neko pregrešno drago restavracijo… ne, ne povem, koliko je bil račun, da ne bo koga kap. Je bilo pa fino fajn.

Drugi dan…ponovi vajo. Na zajtrk čez cesto v lokalček, kjer imajo najboljše maslene rogljičke na svetu in najdražjo kavo najbrž tudi. Na obisk k prijateljem in kosilo… pa karte do poznih večernih ur.

Kaj bi človek rad od samega sebe? Hude debate. Službo. Res tisto, ki čaka name ali naj rečem ne in se grem umetnost? To, kar bi res rada počela? Pisat? Obnavljat staro pohištvo? Hude dileme.

O dilemah pa kdaj drugič. Zdaj grem na chat s Sebom. Da mu povem, da ima na preprogi madež.

Under construction….

blogec doživlja male spremembe….  bom kmalu nazaj

God IS.

And he’s black…

And he lives on my flor.

Ahhhhh……

Beware…Big Kopriva is watching you…

Nobena skrivnost ni, da sem zadnje čase kar veliko aktivna na par javnih forumih, v Sloveniji bolj malo, v tujini pa malo bolj. Kakor nanese, pač. Večinoma se ne zapletam v neke hude debate, povem kar mislim, pač, večinoma pa poskušam pomagat drugim uporabnikom pri kakšnih bolj ali manj perečih zadevah. Niti se ne poglabljam v to, kdo je kaj in zakaj, niti me ne zanima, kdo je dotični uporabnik v realnem življenju.

Tudi kar se moje zasebnosti tiče, lahko z gotovostjo trdim, da se maksimalno trudim, da ne bi bila razpoznavna. Pa ne zato, ker bi dejansko kaj skrivala, sploh ne, predvsem poskušam zakriti identiteto tistih ljudi, o katerih pišem, recimo na blogu.  Nisem pa res neki hud fan tega, da se trosijo osebni podatki po internetu, še poseno po javno dostopnih blogih in forumih. Čeprav so ljudje, ki jim je moja identiteta poznana.

In takole, blogajoča in forumirajoča sem povsem po naključju ugotovila, da je uporabnik na enem od forumov oseba, ki jo poznam. No,  sprva sem le slutila, po parih izjavah pa sem 110%, da osebo poznam. Oziroma je bila nekoč del mojega življenja, zdaj pa, hvala Onemu, ni več.

Predvsem je zanimivo to, da ima dotična oseba (ni važno ali je m ali ž spola) eno izjemno izstopajočo osebnostno lastnost, namreč da neizmerno uživa v tem, da podjebava druge. Na zelo primitiven način. Tako sem tudi posumila, da človeka poznam. Sicer na samem forumu z  dotičnim uporabnikom niti ne komuniciram, vendar zadnje čase na veliko spremljam, kako komunicira z ostalimi. V glavnem, ta človek se pretvarja da je nekaj, kar ni. In prav zabavno mi je, da VEM, kdo je, on pa tega ne ve. In vem, da ne ve, da vem… kar je sploh sladko. Zabavno predvsem iz vidika, ker človeka poznam toliko v obisti, in ne, ni moj bivši, da prav z osuplim zanimanjem prebiram, kako se človek postavlja nad ostale uporabnike. In kar je najbolj sladko, jaz poznam kar nekaj umazanih skrivnosti te osebe. Zelo hudo umazanih.

In, no, nič bat, kot že rečeno, nisem pristaš kreganja in podjebavanja po forumih, še manj razkrivanj osebnih podatkov in identitet. Torej uporabnik, zaenkrat si varen. Vendar vedi, da te Kopriva gleda.  IN da te vidi, kako si hraniš alter ego pod enim blesavim nickom. In mi je baš zabavno. Malo kinky.

Hudo perverzno je takole špijonirat za nekom v virtuali…  In kdo si ti, ki špijoniraš za mano?

Kopriva in stres

Ljudje različno reagirajo na stres. Moja sodelavka kriči. Sredi pisarne. In pošlje vsakega v rit. Pa še kam. Potem gre ven na čik in ko pride nazaj se vsi, vključno z njo, obnašamo, da se ni nič zgodilo. Danes je vrgla spenjač v zid. In šla na čik. In ko se je vrnila, smo se vsi, vključno z njo obnašali, da je vse ok.

Kdo bo jutri šefici objasnil, zakaj je sredi zida okrušen omet, ne vem. Morda se bo tudi ona obnašala, da je vse ok.

Sem v šoku

Včeraj mi moja draga nadrejena pošlje mail v stilu- jutri ob dveh imamo pri direktorju sestanek, direktor je izrazil željo, da te spozna. Potrdim udeležbo?

Aaaaam, panika. Jst pa direktor pa sestanek? Zakaj že? Itak iz šefice ne izvlečem nobenega podatka…samo nekaj se je namuznila…kao boš že videla…Naj bežno omenim, da nisem spala celo noč….

In se je zgodilo….. z nadrejeno prideva tja in itak da sem bila cela presrana..potem me je pa itak kap, ko vidim, da so poleg direktorja prisotni še eni zelo pomembni ljudje iz podjetja… wtf jst delam tuki?

Pride direktor in …bla bla…poslovni rezultati..blabla…bilanca ta in ona…blabla…sestanek ta in stranka ona in predstavitev ta in ona in rezultati in bilance in…. potem moja nadrejena predstavi rezultate sestanka z novo stranko….podpisali pogodbo…vsi ful hepi, ker če tega posla ne bi bilo, bi bolj tenko piskali v firmi…

in potem pride šok… šefica se obrne k meni in izjavi, da je bila pri projektu ključna MOJA pomoč, saj so bili navdušeni nad MOJO predstavitvijo in da so se na podlagi MOJE predstavitve odločili za sodelovanje…  jst pa sedim tam in ne vem, kaj naj rečem..

in potem začne, da ja, že res da je kriza in da imajo moratorij na zaposlovanje, ampak da se nej zdi, da bi bilo škoda spustit tako obetavno sodelavko, da gre drugam  in blablabla (še zdej ne verjamem, da mi je to zakuhala, joooo) in potem me direktor vpraša, kaj študiram in do kdaj imam status in če bi delala pri njih… in jst da bi, ja (še vedno ne morm verjet, da so mi tole zakuhali, joooooo)… in potem izjavi, da dokler bo on direktor, bo zame prostor v firmi in da če se ostali vodilni strinjajo, bi po zaključku študentovanja dobila pripravništvo. In so se strinjali.

Weeeeeeeee….. ampak še zdej ne morm vrjet, da mi je šefica tole zakuhala, jooooo…rekla je, da bo omenila ob priliki, če bi se kaj našlo zame… ne pa tkole…. isuse…. Res sem v šoku. Nisem verjela, da se mi bo tole celodnevno spuščanje dušce v službi kdaj izplačalo.

Ampak naš direktor je pa en ful prijazen stric, čeprav ne izgleda. 

Pomlad je in mački se ženijo…

Kkoprive pa se nekaj loteva…sej je vsako leto isto…

Danes po službi se mi je takoooo zelooo zluštalo (kar je star štajerski izraz za zljubilo, zahotelo..), torej se mi je zahotelo iti na sprehod po stari Ljubljani…da pokurim vse tiste krofe, ki so jih sodelavke prinesle…res, v lajfu ne morm več videt krofa…

Torej sem šla na sprehod, sama, in ugotovila, da že too much dolgo nisem bila, ker je zrastlo kar nekej fensi šmensi kjut mejhnih trgovinc in sm se odločla, da morm poklicat cimro, da greva šnofat naokrog…kot v starih časih…ker sama pa res ne maram hodit po malih trgovincah…ni filing…

Btw…po novem Ljubljana premore fensi šmensi icibici malo trgovinco za pse… hudoooo..morm it mal pošnofat..tud če nimam psa…

In takole hodim in mal učke pasem in kar naenkrat mene flešne…Amsterdam… fokking Amsterdam…spet bi šla…

Res ne vem zakaj mene vsako pomlad prime, da bi šla v Amsterdam. In ponavadi tudi grem. Ali vsaj poleti. Moj dragi prijetelj Seb mi že ful časa ponuja v uporabo svoje stanovanje skoraj v centru Amsterdama, pa nekako nikoli nisem upala rečt..čuj, Seb, a bi ti men mal odstopu svoj flet..da grem zluftat možgane? Ker vem, da bi reku ja, in pol vprašanje, kdaj bi se jst primajala nazaj v Slovenijo.  In drug problem, moj seveda ne bi šel z mano. Ker nekako je brez keša in išče službo in nekako ni ravno cajt, da bi on kam hodil. Ko smo že pri tem, tudi jaz imam 1000 načinov, kako bolje zapravit-ali še bolje NE zapravit keš, ki ga še imam- ker mene v parih mesecih čaka ista usoda…ampak jaz že kalkuliram, kako bi prišla najbolj poceni skozi…in imam idejo. Samo moj bo popizdil, če grem sama za čez vikend v Amsterdam. Pa bi šlo. Ob predpostavki, da mož moje prijateljice v kratkem zakurbla svoj kamion proti Rotterdamu…potem pa na vlakec do Amsterdama in 3 dni na off…

In potem je tu še tretji problem..namreč moj nekako Seba ne mara…ker ima neko fiksno idejo, da je on zaljubljen vame. Pa ni. Enostavno nihče ne razume najinega prijateljstva, ker je res nekaj posebnega. Ne vem, spoznala sva se pijana v Londonu in se zaštekala v momentu…in zdaj je on pravzaprav ena od treh oseb v mojem življenju, ki mu lahko zaupam vse…in on meni. Sva na nekem nivoju brat-sestra in kar je najbolj kul, on je eden od najbolj skuliranih in v izi ljudi na tem svetu. In odpuljen do amena. Če bi mu zdajle poslala mail, da nej hudiča pride iz Londona v Ljubljano pa gremo na kafe, ni dvakrat za rečt, da bi me jutri klical, da sedi v Mačku in me čaka. Ja, to se je že zgodilo. Samo da me je čakal v Slonu.

Res bo treba nekam it.

Kopriva is back

Ja, kr ni me. PA sej ne, da bi me kdo dejansko pogrešal, ane?

Prvič v lajfu sem se totalno resno lotila faksa, pa ne zato, ker bi hotela biti nekaj v ibr pametna, ampak, ker se mi enostavno ne da več zajebavat.

In, da , Rabbit bo zaenkrat ostal. Ne vem, spet postajam nekam sentimentalna, upam,da me ne bodo spet premetavali hormoni. Ampak sem se kljub vsemu odločila, da Zajc ostane. Ok, če ima kdo veselje da 10x na dan klikne na moj blog samo zarad zajca, pol pa kr nej. Sej, drgač ga tko noben ne bere.

Ja, sentimentalna. Zadnje čase se kr veliko muvam po raznih forumih in berem svašta.  Se nasmejim, ob določenih rečeh, ki jih berem bi se najraje zjokala , pri nekaterih pa človek ne ve točno ali bi se smejal ali jokal.

V glavnem, obljubim tistim petim osebkom, ki kliknete na moj blog, ne da bi zjal v zajca, ampak da bi kej prebrali, da bom začela malo bolj pogosto kracat, da vam ne bo dolgčas.

Yes, kopriva is back.