Ko Kopriva obmolkne….

Dva dni že tako salbo spim, da ne vem kaj naj sama s sabo…v službi funkcioniram kot en zombi, ki živi od 10 skodelic kave na dan in občasno od koščka čokolade… Ker me skrbi.Za mojo drago prijateljico, ki se je znašla v precej nezavidljivem življenjskem položaju pa ne vem, kako ji naj pomagam. No, saj pomagati ji tako nihče ne more, pomagati si mora sama. In to je najhuje…ko lahko človek samo obmolkne.

Jebemti, pa ne morm bit tiho!!!!!!

Zgodba je sledeča…. sta se imela rada in sta se poročila, vzela kredit in sta kupila garsonjero..in so se družinski člani množili in jim je bilo tesno…in so jim sorodniki odstopili stanovanje v hiši v brezplačno uporabo, garsonjero sta dala v najem pa šparat za stanovanje…..

Pa se je njemu sfecljalo v glavi, in je zagonil ves prišparan denar za razne pizdarije…ki niso vredne omembe, za večino denarja pa tako še sam ne ve, kam ga je del. In potem se je nejmu sfecljalo v glavi še enkrat in se je lepega dne zbudil s  spoznanjem da on pa noče živeti več v tuji hiši in da bi šel na svoje. Denarja za stanovanje ni, torej bomo šli pa nazaj v garsonjero. Amen. In tu se začne ves pekel. Človek je postal totalen psiho terorist.  Vse mora bit po njegovo. Njo je psihično maltretiral dva meseca, dokler ni rekla da ok, bojo pa šli živet štirje v tisto luknjo, ki je še za dva komej. Ona cele dneve v službi, ko pa pride domov, jo počaka vse, od pranja do likanja do posode do… ker se njemu ne da. Ker on se je odločil da bo PATER FAMILIAS. Amen.

In ona? Živcira se iz dneva v dan, skrbi kako bo, ukvarja se s tamalima sončkoma in verjame, da bo bolje, ko bodo na svojem. Čeprav vsi vemo, da ne bo. Samo še ona nekaj upa in verjame, da se bo zgodilo čudo…no, saj, upanje umre zadnje, pravijo.

In jaz upam, da jo bo srečala pamet. Prej ali slej. Bolje prej kot slej. Amen.

Zdej grem pa spat. Lahko noč.