Seb, my dear, I love you.

Res. Po enourni seansi, ko sem se mu zjokala v telefon, da ne morem več, da imam vsega dost in da grem sama seb na Organ in da rabim dopust, mi je rekel : “Bejba, veš kje so ključi, pejd.” Jah, pa sem šla. Na avion in v moj najdražji Amsterdam.  In moj začuda ni imel nič proti.

Seb je zakon. Najbolj odštekan glasbeni producent na svetu. In najboljši prijatelj, ki si ga človek lahko želi. Pa še stanovanje v Amsterdamu ima.

In stanovanje je moje za cel teden. Totalno odštekano stanovanje. Polno starinskega pohištva, ki ga obožujem, slik in druge stare šare na drugi strani pa polno hi-tech opreme, da samo gledaš. Tv, ki deluje na glasovni ukaz? Ne me vprašat, koliko je stalo to čudo, ampak je pa zakon.

Seveda sem najprej poklicala mojo najdražjo v Rotterdam in čez par uric je bila pri meni, skuhali sva največji lonec pašte in jo pridno zalivali z vinčkom. Na Sebovem starinskem kavču. No worries, nič nisva polili. Pa v lajf po mestu… na kavico in šoping in na večerjo v neko pregrešno drago restavracijo… ne, ne povem, koliko je bil račun, da ne bo koga kap. Je bilo pa fino fajn.

Drugi dan…ponovi vajo. Na zajtrk čez cesto v lokalček, kjer imajo najboljše maslene rogljičke na svetu in najdražjo kavo najbrž tudi. Na obisk k prijateljem in kosilo… pa karte do poznih večernih ur.

Kaj bi človek rad od samega sebe? Hude debate. Službo. Res tisto, ki čaka name ali naj rečem ne in se grem umetnost? To, kar bi res rada počela? Pisat? Obnavljat staro pohištvo? Hude dileme.

O dilemah pa kdaj drugič. Zdaj grem na chat s Sebom. Da mu povem, da ima na preprogi madež.